Po počivanju na odročnem otočku Menjangan (Karimunjawa islands), sva se napotila v smeri proti še vedno aktivnemu vulkanu Bromo.
Ste spregledali prvo javljanje? Preberite si ga tu!
Po skoraj dvodnevnem potovanju v smeri Jepara – Probbolingo (mesta, ki je izhodiščna točka za vzpon na Cemoro Lawang, s kjer sva želela raziskovati Bromo..), sva v popoldanskih urah naslednjega dne prispela do hotela z razgledom… na opustošeno ravnino in sredi nje mogočni vulkan Bromo!
Bromo, Gunung (foto: pixabay.com)
Bila sva kar malo presenečena, saj sva si predstavljala, da bo vulkan precej višji in da se bo do kraterja potrebno povzpeti.. vendar je bil kakšnih 100m nižje od našega hotela… vseeno, razgled je bil prelep.
Ob 3.30 zjutraj nas je čakala 1h vožnja z jeepom do še višje razgledne točke, kjer smo počakali sončni vzhod in jutranji razgled na dolino vulkana Bromo in v ozadnju še višjega vulkana Semeru. Tema, zvezde, svetel dim iz vulkana.. noro doživetje, krasen začetek dneva.
Ko je sonce obsijalo dolino, in ko smo se naužili razgledov, smo se odpravili nazaj v dolino in do vznožja Broma. Do kraterja je vodila kratka, vendar strma pot po razbrazdani površini (nekateri pravijo, da bi jo lahko primerjali z lunino, vendar, ker sama še nisem bila tam, težko rečem.. je pa bilo doživetje vseeno precej nezemeljsko, če že ne tla, pa vsaj občutek!).
Semeru (foto: pixabay.com)
Na vrhu kraterja se je kadilo kot iz ogromnega dimnika. Delujoč vulkan je v nama vzbudil srhljiv občutek neznanega… zaradi po žveplu smrdeče pare iz zakajene luknje in stalnih izbruhov sva spoznala nama še neznano moč narave. Tempelj in stalne daritve ob vznožju so kazali prav na to- spoštovanje in ponižnost tukajšnjih ljudi do narave.
Za čas zajtrka smo se vrnili do hotela. Ker sva bila dogovorjena za prevoz še bolj vzhodno, naju je kmalu po zajtrku čakal spust v dolino in 5 urna vožnja na planoto Ijen, s kjer smo bili namenjeni na vzpon na krater Ijen (2368m) in si v nočni svetlobi ogledati moder ogenj (goreče žveplo) in ob sončnem vzhodu turkizno žvepleno jezero v kraterju.
Ob 2h zjutraj smo se iz kavne plantaže, kjer smo prenočili, odpeljali do vzpona na krater. Sledil je kar strm in utrujajoč vzpon, vendar je uspelo, v upanju, da se bo izplačalo. Ko smo prišli do točke, ko se je bilo treba začeti spuščati v krater, pa se je začelo čedalje bolj kaditi. Na razgledni točki je bil veter tako močan, da je bilo dima vsepovsod. Ponovno, vendar tokrat še bolj, močan vonj po žveplu. Na trenutke tako belo, da nisi videl niti meter okrog sebe (seveda, če si sploh želel tvegati neverjetno pekoč občutek v očeh..). Najbolj vztrajni smo čakali dve uri, da nam je vulkan namenil pol minute nejasnega razgleda na modro jezero (za moder ogenj je bilo seveda prepozno, saj je viden le ponoči).
Bali – številne ladjice ob obali (foto: pixabay.com)
Ne morem reči, da se ni izplačalo. Pa ne zaradi samih razgledov. Tu sva spoznala, da so meje težkega dela lahko res visoke. Tu se vsakodnevno 300 delavcev vzpne in spusti v krater, kjer na roke nakopljejo žveplo, nato pa na ramenih prenesejo 60-80 kg te rumene surovine po 4km dolgi poti (višinska razlika 400m) najprej na vrh kraterja in nato nazaj v dolino – največkrat dvakrat na dan.
Nenavaden začetek dneva je bil hkrati za naju zadnji dan na Javi. Trajekt naju je odpeljal na eno uro vožnje oddaljen Bali. Ker sva našla sopotnike, smo najeli taksi in se odpravili direktno na jug. Najina prva prava postojanka Seminyak. Mesto na obali, ki je bolj umirjeno kot sosednja slovita, le 3,5km oddaljena, Kuta. Ogromne vile z notranjimi bazeni in zelenimi vrtovi, spa-ji in masaže na vsakem koraku, plaža.
Plaža Kuta (foto: pixabay.com)
Po dveh dneh sva se premaknila v Kuto, najbolj turističen predel Balija, kjer 80% turistov predstavljajo Avstralci, zato tudi domačini že “zavijajo” po avstralsko. Največkrat slišiš ‘hey boss’ ali ‘hey mate’, kar ni nič nenavadnega. Malo bolj zanimiva plaža, čeprav ne preveč čista, surfanje, nočni žuri, masaže, ogromno turistov, trgovci, željni prodaje (ampak nepopustljivi glede cene) ter templji in daritve… Spet sva najela skuter in se za en dan zapeljala na najbolj južni del Balija, do znamenitega templja Ulu Watu, raziskovala bližnje plaže, ugodila ogromno prošnjam za ‘selfie’ z domačini (sva že povsem navajena, da naju prosijo, če se lahko slikajo z nama…), nato pa bila zaradi dežja pregnana nazaj v Kuto.
Trenutno nama vreme malo nagaja, zato se jutri premakneva v Ubud, stran od plaže in norih turistov v ‘kulturno središče’ Balija. Komaj čakam!
Pozdrave z Balija!
Petra in Luka
p.s. Danes sva končno našla ‘cyber cafe’ in vsa navdušena poskušala poslati še kaksno fotko, vendar sva po 40 minutah uploadanja 1 fotke za danes obupala.. še vedno upam, da nama kje uspe!!
Nadaljuj z branjem tretjega javljanja!