V Bangsalu smo se vkrcali na 25m ladjo in okoli 13h startali na pot. Čakali so nas štirje dnevi in tri noči vožnje do pristaniškega mesta Labuanbajo na otoku Flores.
To je peto javljanje s potovanja po Indoneziji.
Prvo, drugo, tretje in četrto si lahko preberete na povezavah!
Ladja je bila zanimiva, v podpalubju so bili naša prtljaga (ruzaki oz. kovčki) ter voda v plastenkah in ladijski motor, na palubi je bil prostor za sedenje (klopi po levi in desni strani) na sredini prazen prostor oz. kot smo kasneje opazili naša jedilnica, na sredini ladje kapitanska kabina, za kabino 6 dražjih in manjših notranjih kabin, za kabinami pa kuhinja in dva wc-ja (na štrbunk in školjka). Nad kabinami je bil prostor prekrit s cerado, kjer nas je večina spala na vzmetnici. Posadka: kapitan, strokovnjak za motor, dva odgovorna za sidro in opremo, kuhar in vodič (vloge so se po potrebi menjale..) in pisana zasedba 32 tujih in lokalnih potnikov.
Ko smo se vkrcali na ladjo, nas je s pesmijo Redemption song Boba Marleya pozdravil vodič Sani in nam zaželel srečno pot. Začetek je bil zelo vzpodbujajoč, mirno morje, spoznavanje dialektov ostalih potnikov, sklepanje novih poznanstev… Po eni uri plovbe smo v drugem pristanišču pobrali še skupino Indonezijcev iz Jakarte. Nato smo skupaj začeli novo avanturistično izkušnjo. Prva postaja Sugian, sever otoka Lombok, v planu 1 urno kopanje in skakanje iz ladje v kristalno čisto morje, ter kosilo, ki je bilo zelo okusno in raznoliko. V dveh vedrih bel riž, na dveh pladnjih zelenjava, na drugih dveh pladnjih malo drugačna zelenjava s tofujem in tempejem, svež ananas. Vse skupaj je bilo položeno po tleh, usedli smo se okrog in si začeli polniti krožnike.
Manta (foto: pixabay.com)
Hiter postanek za kopanje in pozdravile so nas prve prebivalke morja. Mante in želve so plavale in skakale okoli čolna. Vsi smo bili navdušeni in še bolj komaj čakali nadaljevanje. Sledila je večerno-nočna odprava do otoka Moyo. Ker sem imel veliko časa, sem malo začel razmišljati, kako bo en kapitan vozil ladjo 4 dni oz. 3 noči… Nato so se vloge po kakih 4 urah zamenjale in sledilo je olajšanje 🙂 Morje je proti večeru začelo postajati bolj razburkano in potniki so začeli posegati po tabletah proti slabosti :)) Večerja je večini še stekla, bila je skoraj enaka kot kosilo, namesto ananasa je bila papaja, tako da se nama je začelo dozdevati, da bomo podobno jedli vse dni. Po večerji je vodič Sani v roke vzel kitaro in skupaj smo zapeli (kakšen del besedila) nekaj uspešnic Boba Marleya in nekaj spevnih Indonezijskih pesmi. Noč je bila zibajoča, vendar še dovolj mirna za kolikor toliko dober spanec. Spet me je prešinila misel, kako bomo pluli ponoči, brez luči in ostalih primernih instrumentov (v kabini so imeli le zliman kompas in (vprašanje če) delujoč radio), vendar očitno že morajo biti strokovnjaki… ampak šlo je gladko, noč smo prespali in zbudil nas je šele sončni vzhod.
Zajtrk: dva toasta z marmelado. Dan smo začeli z zgodnjim trekingom do slapa na otoku Moyo – skakanje z drevesa, kopanje v sveži sladki vodi.
Pot smo nadaljevali do otoka Satonda, kjer smo si ogledali mrtvo jezero (3 krat bolj slano kot morje) in imeli možnost snorklanja okoli bližnjega grebena.
Po kosilu smo startali na 20 urno pot do Gili Laba manta point – točke, kjer naj bi se zbirale mante. Popoldanska in nočna vožnja je bila zelo razburkana, večerja nam ni teknila. Zjutraj pa se je umirilo in sledilo je snorkanje z mantami. Močni tokovi in turkizno morje okoli plitvih koralnih grebenov. Neverjetno lepa lokacija. Mant na žalost nismo videli, se je pa okoli podilo nekaj morskih psov, želv in nešteto nenavadnih rib. Utrujeni od iskanja mant in boja z močnimi tokovi smo naredili postanek za kopanje in snorklanje se na eni prečudoviti plaži Red beach, kjer se je pesek barval v roza odtenkih. Ponovno snorklanje z želvami, skati in še bolj nenavadnimi ribami. V popoldanskih urah smo se zasidrali na obali pri otoku Kalong, kjer bivajo ogromni netopirji ter čakali njihov nočni premik. Bilo je še svetlo, ko se je na stotine netopirjev (imenovanih Flying fox), dvignilo in šlo v nočno iskanje hrane. Res je bilo nekaj neverjetnega opazovati te ogromne netopirje in spet smo začutili, kako raznolika in barvita je fauna na teh otokih.
Flying fox – netopir (foto: pixabay.com)
Po jutranjih palačinkah z banano nas je čakal čakal še zadnji dan našega morskega popotovanja, treking iskanja komodo zmajev na otokih Komodo in Rinca. Po uvodnih besedah našega rangerja smo ubrali pot po džungli in po kakšni uri hoje in spoznavanja rastja in živalskih prebivalcev, smo kočno zagledali to prazgodovinsko bitje. V dolžino 2-3m se je soncu (na videz leno) nastavljal komodo samec, star okoli 35 let. Malo nas je sicer prečekiral, vendar se ni dal preveč motiti. Čuvaj nas je opozoril, naj vedno stojimo za njim, saj nikoli ne moreš predvideti, kaj namerava komodo. Kljub na videz počasnemu in okornemu telesu, so te kanibalisticne živali zelo hitre in njihov ugriz je lahko smrtonosen. V njihovi slini je namrec ogromno bakterij, ki tako oslabijo imunski sistem, da žival, recimo bivol, živi se okoli tri dni do dva tedna, preden počasi postane hrana komodov. Človek pa ima po ugrizu nekje tri ure časa, da dobi potrebno količino antibiotikov, da se se lahko izogne amputaciji, po preteku tega časa pa sledi seveda vse precej hujši scenarij.
Na poti proti izhodiščni točki smo srečali še dva majhna komoda in še nekaj odraslih. Po razburljivem obisku otoka Komodo smo obiskali še otok Rinca, kjer je število komodov večje in kjer je vse skupaj še malo bolj divje. Treking po pokrajini, ki nas je spominjala na Jurassic park, srečanje z bivolom in nekaj opicami. Ponovno nekaj odraslih in samostojnih majhnih komodov (za komode je značilno, da pri njih ne obstaja starševska skrb. Samica izleže okoli 35 jajc, od katerih polovico poje, večino od preostalih mladicev pojejo drugi komodi, preživeli mladici pa prvih pet let bivajo na drevesih in od teh jih okoli 3-5 jih dejansko doseže odraslost, ko iz plena postanejo plenilci).
Komodo zmaj (foto: pixabay.com)
Po nenavadnih urah med komodi smo nadaljevali pot proti Labuanbaju, s postankom za kopanje na otoku Kalong. To prijetno ‘kopanje’ se je prelevilo v enega izmed najbolj nevarnih postankov za snorklanje. Super strupene kače, strupene lion fish, morski skati in še bolj nenavadne ribe ter nenehno zbadanje planktona… kar precej strašno…
Končno smo prispeli v Labuanbajo, zadnjo noč prespali kar na ladji, si privoščili svežo ribo na ribji tržnici in se še zadnji večer podružili v skoraj celotni zasedbi. Naslednje jutro smo se poslovili. Nekateri so jo ubrali nazaj proti Lomboku, drugi naprej, midva pa sva naslednji dan preživela v mestu ter iskala možnosti za raziskovanje otoka Flores. Odločila sva se, da ostaneva zvesta javnemu prevozu in tako naslednje jutro ujela minibus za Ruteng. Odločitev je bila pravilna. Zakaj, izveste kmalu!
Nadaljujte z branjem šestega javljanja!