Lombok in treking na vulkan Rinjani

Na Lombok sva prišla brez planov, kaj početi tu, slišala sva veliko lepih stvari, pohval, zato sva nameravala najeti skuter, se locirati na nekaj mestih in raziskovati otok po delih.

 Ste spregledali prvo drugo in tretje javljanje? Preberite si jih!

In seveda glavna nujnost: podaljšanje vizuma. Zgodilo se je povsem obratno. Že takoj, ko sva pristala v Senggigiju, sva dobila prevoz do “hotela”, ki se je kasneje izkazal za turistične informacije in splanirano celotno bivanje na Lomboku.

Lombok, Indonezija (foto: pixabay.com)

Lombok, Indonezija (foto: pixabay.com)

Vedela sva, da je glavna atrakcija na Lomboku treking na drugi najvišji vrh v Indoneziji, Rinjani, vendar je bila ta ideja samo v zraku… glede na poizvedovanje se mi je zdelo, da moja telesna pripravljenost ne bo zdržala..

V sklopu spraševanja glede ureditve vizuma, nama je Abel (šef v agenciji) predlagal 3 dnevni vzpon na Rinjani, medtem pa naj bi nama on uredil vizum (kar traja ravno tako 3 dni..).. ter ‘križarjenje’ do Floresa preko Komoda. Ker sva se želela izogniti tridnevnemu čakanju v Kantor Imigrasi (za ureditev vize) in ker sva želela vsekakor na Flores, sva pristala na 14 dnevni ‘the great backpacker package’ all inclusive (hehehe, sliši se tako imenitno..) in zaradi šarma ter odličnih pogajalskih sposobnosti dobila zelo ugodno ceno.

Dan pred predvidenim odhodom na Rinjani (3.726m), pa mi jo je zdravje zagodlo. Neke vrste gripa… takoj urgirala, šla v lekarno, kupila ekstra draga zdravila (antibiocs-have, antiseptic-have, vitamin c-have… 🙂 :)) – ki so izgledala kot skupek super naravnih učinkovin… in se, odločena, da se mi bo izboljšalo, odločila, da grem na vzpon.

Kombi nas je pobral ob 5.30 zjutraj in odpeljali smo se na SV del nacionalnega parka (okolica Senara-cca 600mnv), s kjer je bil predviden začetek. Po zajtrku in prejetih vseh potrebnih informacijah smo se skupina 8 pohodnikov (3 Kanada, 2 Anglija, 1 Nemčija in 2 Slovenija), 4 nosačev in 1 vodiča odpravili na 3 dnevno dogodivščino. Po skoraj 7 urah krepkega vzpona, močnega vetra in dežja smo v popoldanskih urah prišli do baze za prvo prenočitev (cca 2.600 mnv). Zaradi močnega dežja in vetra nam je zmočilo praktično vse, kar je še bilo suho.. v šotore je prodirala voda, bilo je res mrzlo… vendar tik pred nočjo se pokazalo sonce in v upanju, da bo naslednji dan toplo, smo preživeli noč v napol spanju.

Vulkan Rinjani (By Willem Rohi (Volcanological Survey of Indonesia) [Public domain], via Wikimedia Commons)

Vulkan Rinjani (By Willem Rohi (Volcanological Survey of Indonesia) [Public domain], via Wikimedia Commons)

Jutro je bilo neverjetno. Prikazala se nam je narava, barve in razgledi, ki so bili prejšnji dan le megla in oblaki.. zagledali smo jezero in sredi njega vulkan. Čakal nas je spust do jezera, kopanje v vrelcih, kosilo in ponoven vzpon do druge baze za spanje. Dan je bil čudovit. Ob postankih smo sušili premočene obleke, se dodobra segreli v vročih naravnih bazenih (30-45°C), pojedli kosilo in se povzpeli do druge baze na cca 2.700mnv. Sonce nas je pogrelo, razgledi pa še bolj. Tudi prehlad se ni slabšal.. s skupinico smo se zabavali s kockanjem, uživali v razgledih, se čudili ‘divjim’ kradljivim opicam in čakali na sončni zahod. Zaradi barv, ki smo jih bili deležni in razgledov v zahajajočem soncu, smo skoraj pozabili na zmrzovanje prejšnji dan, res hvaležni za sonce, toplo hrano in čaj!

Ker nas je naslednji dan čakalo najtežje delo, vzpon na vrh Rinjanija in celotna pot v dolino, smo se kmalu vdali spancu. Kar pa nas je zares čakalo, si nebi mogla niti v sanjah (ali grozljivki:)) predstavljati…

Po jutranji kavi smo ob 2.40 zjutraj startali na zadnji vzpon, skoraj 1000 metrov nadmorske višine dviga. Noč je bila jasna, a hladna. Luna nam je svetila pot. Bilo je skoraj magično. Prvi del vzpona, dvig za 500 m v eni uri… občutek sem imela, da bo kar šlo.. potem smo se naslednje pol ure počasi, a vztrajno vzpenjali po robu kraterja.. veter se je čedalje bolj jačal mraz pa tudi. Cilj pred očmi, vendar še tako daleč. Tla so se spremenila iz skalnate podlage v pesek, naklon pa se je večal, tako da je hoja izgledala bolj mučen ‘1 korak gor in 2 dol’. Veter je vse oteževal. Zeblo nas je do kosti, zdelo se mi je, da mi zmrzujejo prsti, motivacija je upadla. Prvi člani, ki so odnehali.. res nisem želela biti med njimi. Z Luko sva vzpodbujala eden drugega in uspelo nam je! Zdela se mi je cela večnost, vendar smo vrh dosegli v dobrih dveh urah in pol in tako morali na sončni vzhod čakati še skoraj uro. Bilo je tako mrzlo, da smo se stiskali na kupu in greli. Počasi so prihajali še drugi pohodniki, pa tudi sonce. Razjasnilo se je in v rdečih barvah smo zagledali sosednje vrhove, celoten krater, počasi pa se je zelenila tudi pokrajina v nižjih delih. Ko sva se naužila vrha in pokurila še preostalo energijo, sva se počasi odpravila nazaj do druge baze. Skoraj ura in pol norih razgledov, ponosa in prišla sva na zaslužen zajtrk! Še nikoli niso bili palačinka z banano, čaj, toast z marmelado in svež ananas tako okusni!!

Rinjani (foto: flickr.com)

Rinjani (foto: flickr.com)

Po obilnem zajtrku smo počasi spakirali in se odpravili v dolino. Še 2 uri strmega in 3 ure zmernega spusta in prispeli smo do vasi, kjer so nas naložili v pick-up in odpeljali do prve točke, kjer smo pustili ‘velike’ nahrbtnike. Polovica skupine se je ločila, ostali pa smo odšli nazaj do Senggigija. Dva dni sva preživela v raziskovanju vzhodnega in SV dela Lomboka s skuterjem in prenočevala kar v ‘pisarni’ agencije (bilo je, v primerjavi s spanjem na gori, super udobno, toplo, pa še dobro družbo sva imela).

Danes je sobota in trenutno čakava, da se vkrcamo na ladjo.. pred nama je 4 dnevno Komodo ‘križarjenje’ do Floresa.

Nestrpna in v pričakovanju norih dogodivščin…
Se slišimo kmalu!

Preberi naslednjo javljanje!

Objavljeno v Indonezija 2015 in označeno kot , , .