Wae Rebo, Riung in Moni

Takoj, ko smo zapustili okolico Labuanbaja se je cesta začela hitro vzpenjati in močno vijugati. Ovinek za ovinkom, ozka cesta. Štiri ure in pol stalnega vzpenjanja in spusta preko divje hribovitega predela Floresa imenovanega Manggarai, čudoviti razgledi, ropotanje motorja, vonj po scvrtih zavorah… ja, vožnja s skuterjem bi bila velik izziv.

To je šesto  v nizu javljanj s potovanja po Indoneziji.
Prvo, drugo, tretječetrto in peto si lahko preberete na povezavah!

V Rutengu sva se ustavila z namenom, da greva do tradicionalne manggarajske vasi Wae Rebo, ki je sicer precej daleč stran, ampak po informacijah sodeč, izvedljivo. Takoj sva najela skuter in se še isti dan odpravila v smeri vasi Denge, s kjer se starta na 3-4 urni hike. Takoj potem, ko sva zapustila mesto, sva ugotovila, da bo pot še zanimiva. Ozka cesta, luknje (oz. že skoraj jame…) vzpon in hladen veter. Z na roke narisanim zemljevidom in pomočjo lokalcev sva po treh urah izčrpljujoče vožnje končno našla vas Denge in se ustavila pri gospodu Blasiusu, kjer sva za čez noč pustila motor. Kljub utrujenosti in vremenu, ki se je pripravljalo na dež, sva sklenila, da se vseeno kar podava na pot. V strahu pred dežjem in temo sva cilj dosegla v dobrih dveh urah (mislim, da je vzpon na Rinjani pustil nekaj kondicije :)).

Doživetje v Wae Rebu je bilo edinstveno. Preden vstopiš v vas moraš zaigrati na tolkalo, kar da prebivalcem vedeti, da prihaja tujec. Sprejel naju je predstavnik vasi in naju odpeljal do starešine. Ta nama je v molitvi dal blagoslov za vstop v vas in naju pozdravil kot izgubljena sina in hči, ki sta se spet vrnila nazaj. Tako sva za čas bivanja tam bila res del skupnosti. Namestili so naju v eno izmed tradicionalnih hiš, kjer so bila skupna lezišča, na sredini pa prostor za obede in aktivnosti. Kmalu po domači kavici je sledila večerja. Enostaven obed, sestavljen iz riža, piščanca in kuhane zelenjave. Bilo je se nekaj lokalnih gostov, ampak, ker sva bila edina ‘bule’ (svetlopolta), sva se počutila res kot del nečesa posebnega. Po večerji naju je kmalu prevzel spanec. Noč je bila hladna, ampak grele so naju tople odeje.

Wae Rebo (foto: http://www.florestourism.com/where-to-go/wae-rebo-village)

Wae Rebo (foto: http://www.florestourism.com/where-to-go/wae-rebo-village)

Zgodnje vstajanje v upanju, da bomo videli sončni vzhod. povzpeli smo se do razgledne točke in čakali sonce. Končno se je pokazalo in obsijalo majhno vasico. Razgled je bil čudovit. Po zajtrku (riž) sva se kmalu poslovila in se spustila v dolino. Po nasvetu lastnika hotela v Rutengu sva za nazaj ubrala drugo pot, saj sva si na poti nazaj želela ogledati ‘spider web’ – riževa polja, ki z višine izgledajo kot pajkova mreža. Po uri in pol vožnje v neznano (vedela sva samo, da morava voziti v smeri Toda) nama je sredi riževih polj končno počila guma… (končno zato, ker sem bila presenečena, da je sploh zdržala vse do takrat… ne morem se spomniti nobene ceste v Sloveniji, ki bi vsaj približno opisala po kakšnih sva tu vozila…). Ampak po 10 min so naju lokalni mladeniči že odpeljali do vaškega mehanika, ki nama je ekspresno popravil gumo. Seveda se je za ta dogodek zbrala vsa vaška mladina. Hehe, res je bilo smešno, ko so se kar vsi ustavljali in kar naenkrat imeli opravek pri mehaniku. Nasmejala sva se svoji sreči, se zahvalila fantom in spet nadaljevala pot, za katero nisva mislila, da je lahko še slabša.:) Viiuganje se je nadaljevalo, luknje tudi, zdi se mi, da sva večino poti motor rinila. No, veliko sem pešačila, Luka pa je mojstrsko manevriral med neobstoječimi deli ceste…

Po neznanem preteku časa sva iz stranske ceste končno prišla do glavne Transflores ceste, od tam naprej je šlo vse lažje. Prispela sva do cilja. Domačini so naju potem, ko sva ponovno plačala donacijo, odpeljali na vrh hriba, kjer sva dobila zaslužen razgled. Riževa polja, eno zraven drugega so se stekala v več centrov in izgledalo je res, kor bi jih spletli v pajkovo mrežo – eden najzanimivejših razgledov! K še večji živosti razgleda je pripomogla žetev riža, ki je potekala na enem od polj – druženje vaščanov ob delu in ropot delovnih strojev.

Riževo polje v obliki pajkove mreže. (foto: http://www.willighagen.com/flores/)

Riževo polje v obliki pajkove mreže. (foto: http://www.willighagen.com/flores/)

Vrnila sva se nazaj v Ruteng in pod vroč tuš (kar je tu nekaj nevsakdanjega, vendar po dolgi in hladni poti se je res prilegel).

Naslednje jutro sva ujela minibus do Bajawe, s še tremi buleji uredila taksi za dnevni izlet (bilo je potrebno kar hudo barantanje, ampak uspelo je! :)) do še ene tradicionalne vasi Bena (popolnoma drugačna od Wae Reba) ter dan zaključila v Air panas (hot springs), naravnem bazenu, kjer se združita hladen in vroč izvir reke. Bilo je božansko!!

Najin namen je bil pot nadaljevati direktno do Monija, v nacionalnega park Kelimutu, vendar sva se zaradi dobrega priporočila popotnikov odločila, da se za nekaj dni odpraviva na sever, v manjši kraj Riung, kjer je glavna znamenitost Nacionalni park 17 otokov – snorklanje, rajske plaže… Pot do tja je bila dogodivščina sama zase. Ker se je minibus pokvaril, sva si delila avto s štirimi lokalci… po mojem mnenju po najslabši cesti do sedaj. Ena gospa je celotno pot bruhala, druga rigala, gospod pred mano pa je ves čas kadil in pljuval čez okno. Imeli smo še dva otročka, ki pa sta se držala odlično 🙂 Po štirih urah in pol smo končno premagali 75 km dolgo pot. Namestila sva se v zelo prijetnem hotelu in se na večerjo odpravila v bližnji Reggae bar, kjer sva upala, da naletiva na še kakšne popotnike, ki bi si z nama delili čoln za izlet na otoke. Točno tako je bilo. Dva francoza, anglez in midva. Takoj smo se ujeli in naslednji dan je bil res lep. Odpravili smo se najprej do otoka, kjer bivajo tisti ogromni netopirji, ki sva jih videla že okoli Komoda, ampak tu jih je bilo še mnogo več. Sončili so se na drevesih, preletavali okolico… neverjetno! Sledilo je snorklanje in sveža riba na žaru na peščeni plaži. Tretji otok pa je bil samo se sproščanje. Poležavanje na beli sipki mivki in kopanje v morju.

Znamenitost Riunga – 17 otokov (foto: http://www.willighagen.com/flores/)

Zadovoljni z izletom smo se v lokalni restavraciji v pristanišču naročili na ribo za večerjo. Čakala nas je pojedina. Barakuda ter trevali z lokalno zelenjavo in rižem. Res je bilo odlično. Že med čakanjem na večerjo smo prišli na idejo, da bi lahko mešali domače koktejle z arakom – neke vrste mojito: arak (palmino vino-žganje), limete, led in sprite. Kar naenkrat je bil bar poln. Lokalci na čistem araku in pivu, mi pa na zelo okusnih koktejlčkih. Debate, smeh! Res nepričakovano zanimiv ponedeljek. Pozabila sem že, kaj pomeni imeti mačka, ampak prekratka noč in lokalni jutranji bus ob 6h sta obudila spomin. Ah…

Končno v Moniju. Še ena predolga pot do tu. Namestila sva se v lokalnem bungalovu in lastnik nam je za nerazumno visoko ceno pripravil zelo okusno večerjo! Za naslednji dan sva se dogovorila za najem motorja (želela sva priti do Nacionalnega parka Kelimutu pred sončnim vzhodom in kasneje raziskovati okolico Monija, zato se nama je to zdelo najbolj smiselno). Izkazalo se je, da sva se pravilno odločila. Dobre pol ure vzpona z motorjem in potem krajša pešpot do razgledne točke, kjer smo v družbi še nekaj jutranjih obiskovalcev dočakali sončni vzhod. Značilnost vulkana Kelimutu so tri jezera, ki na vsake nekaj mesecev spremenijo barvo. Domačini verujejo, da imajo jezera tudi duhovni pomen. Duše posameznikov, ko umrejo, naj bi se naselile v posameznih jezerih (v katerem jezeru se bo duša ustalila naj bi bilo odvisno od starosti in karakterja osebe). Sončni vzhod z okusom ingverjeve kave je bil čudovit in je nakazoval jasen dan, vendar so barve jezer prišle do izraza šele, ko jih je dodobra obsijalo sonce. Trenutno modrikasto belo, turkizno zeleno in temno zeleno. Res zanimiva stvaritev narave.

Vulkan Kelimutu z izjemnimi barvami jezer. (foto: Znamenitost Riunga - 17 otokov (foto: http://www.willighagen.com/flores/)

Vulkan Kelimutu navdušuje z barvami jezer. (foto: http://www.willighagen.com/flores/)

Kar nekaj časa sva preživela v parku, potem pa se odpravila v dolino na zajtrk. Cel dan sva raziskovala okolico tega goratega mesteca, iskala razglede, se ustavila ob slapu, se namakala v še enem izviru vroče vode ter dan zaključila z okusno večerjo v lokalni restavraciji.

Jutri se odpeljeva na vzhod, raziskati še zadnjo postojanko najinega popotovanja, Maumere.

Vabljeni k branju sedmega javljanja!

Objavljeno v Indonezija 2015 in označeno kot , , , .