Ola, tudo bem?
Zdi se kot, da sva našla raj na zemlji. Trenutno ležim v viseči mreži, z “bem gelado” aqua de coco v roki, nujno potrebnim rehidracijskim napitkom po enournem skakanju po mivki. Ja končno sva dočakala tudi malo odbojke na mivki.
Ampak po vrsti. V Fortalezo sva prispela po nekaj urni vožnji z letalom iz Campo Grandeja. Pričakal naju je dež in sopara. Kljub močni želji, da bi končno ujela kakšen lokalni avtobus, sva ob 19h, po tem, ko se je mimo odpeljalo kakšnih 5 nabito polnih avtobusov, obupala in ujela taksi, ki naju je za borih 10€ pripeljal pred vrata hostla. Nekako sva se navadila, da v “nizki” sezoni ne rezervirava hostlov vnaprej, ampak se kar pojaviva na vratih in računava na kakšno prosto ležišče. Simpatičen hostel, miza za biljard, dež in hišnik, ki se zanima za zvezde in raziskave vesolja in planetov. Zelo zanimiv večer!
Naslednji dan sva premagala dež in se spustila v raziskovanje Fortaleze. Raziskovanje se je končalo z obiskom Mercado Principal – tržnica, ali bolj po naše šoping center, seveda na brazilski način, z açaijem v roki (neke vrste sladoled, iz tipičnega sadja iz Brazilije, ki se ga lahko jé s kosmiči, svežim sadjem ali prelito z leite condensado (kondenzirano mleko).. za zajtrk, malico, še raje pa kadarkoli. V tej vročini vsekakor paše kadarkoli 🙂
Naslednji dan sva rezervirala prevoz do dolgo pričakovanjega mesteca med sipinami, Jericoacoare. Mestece v v mivki, sproščeno vzdušje, prelepi sončni zahodi, capoeira, izleti z buggyji in dobra družba so naju zadržali nekaj dni. V hostlu, ki ga vodi Nemka, sva spoznala celo Šentjernejčanko. Neverjetno!
Po nekaj dnevih sva zapustila “Jeri”, v iskanju novih dogodivščin proti jugu. Našla počitniški raj, še manjšo, čeprav precej turistično Praio de Pipa, kakšne 3 ure iz večjega mesta Natal južneje.
Sedaj sva tu, v viseči mreži z aqua de coco v roki. Razumem tiste, ki se ne morejo posloviti od teh norih valov za surfanje, delfinov, ki se zabavajo v vodi samo nekaj metrov od tebe, kulture capoeire, za katero brazilci živijo skoraj bolj, kot za nogomet, vsak dan svežih rakcev na krožniku, malih želvic, ki iščejo svojo pot iz mivke v širni ocean, toplih brazilskih src, sonca, sonca, sonca… Še sva tu, pa še kar ne bi šla.
V nedeljo bova pot nadaljevala proti jugu in sicer proti mestecema Recife in Olinda.
Lep pozdrav 🙂