Po več kot 24 ur dolgi poti sva v torek, okoli 17.30 ure, končno prispela v Jakarto, najino prvo postojanko na 7 tedenskem popotovanju po Indoneziji. Po zelo hitri pridobitvi vize, sva takoj poiskala avtobus, ki naju je popeljal v center glavnega mesta te 200 milijonske državice.
Prvi šok je bila temperatura. Iz svežih 15 na precej vročih 28°C. Po 1,5 urni vožnji iz letališča do centra nama je postalo jasno, kako velika je Jakarta. Nebotičnik zraven nebotičnika, ogromni hoteli, vse osvetljeno… Avtobus naju je odložil na glavni postaji, od koder naju je čakalo še predvidenih 15 min hoje do predela Jalan Jaksa, kjer naj bi poiskala hotel. Bila sva odločena, da bova natovorjena, s slabim zemjevidom, ponoči in pri 28°C pešačila do najinega nerezerviranega prenočišča… Po dobri uri “spoznavanja okoliša” sva se zasidrala v hotelu, skočila pod tuš in ven nekaj pojest. Tako sva se prvic srečala z indonezijsko kuhinjo. Riž s piščancem v čili omaki z nekaj sladke zelenjave. Zelo spicy!! Za naju je bil s tem večer zaključen. Zaradi utrujenosti naju je kmalu “pobralo”.
Jakarta (foto: pixabay.com)
Sredi noči naju je zbudil poziv k molitvi iz mošej…ampak so naju prijetni zvoki vseeno zazibali v spanec.
Naslednje jutro sva kar na peš raziskovala Jakarto. Nacionalni spomenik Monas na Merdeka square-u, sicer največja turistična atrakcija, vendar hkrati tudi čudovita razgledna točka. S 132m višine mestu ni bilo videti konca. V Jakarti sva si ogledala tudi nacionalni muzej Indonezije, da sva dobila malo občutek o tem, kako je država nastala in kaj jo se vedno določa. Sprehodila sva se po kitajski četrti in ob večerih spoznavala okuse indonezije na uličnih warungih (hrana, pripravljena na mestu, odlična in zelo poceni!).
Po treh dneh sva se z vlakom odpravila v smeri proti Yogyakarti, z enodnevnim postankom v Bandungu.
Yogyakarta, kulturno središče Jave, naju je presenetila z živimi barvami, zvoki ulične glasbe, odlično hrano, prijaznimi ljudmi.. Ogledala sva si Sultanovo palačo, kjer sva ujela tudi predstavo tradicionalnega plesa. Naslednji dan sva najela skuter in se odpravila na dvodnevni izlet v Borobudur, do enega izmed najvecjih atrakcij Indonezije in zaščitene svetovne kulturne dediščine, veličastnega budističnega templja! Tempelj je bil zgrajen okoli leta 800, vendar kljub stalnim naravnim (leži le okoli 30 km stran od visoko aktivnega vulkana Merapi) in človeskim nevarnostim (bombardiranje) še vedno kljubuje in ohranja svojo veličastnost.
Gora Merapi in vulkan (foto: pixabay.com)
Po celodnevnem ogledovanju templja in okolice sva se namestila v družinskem guesthousu. Prijazni lastnik nama je povedal zgodbo iz leta 2010, ko je vulkan nazadnje izbruhnil in o tem kako so ljudje tu povezani z naravo. Izbruh vulkana je pričakovan vsakih pet let. Ko se to zgodi, je okoli njega nekje dva meseca vse prekrito s pepelom tudi 50 km okoli vulkana in sončne svetlobe skorajda ni. Ljudje se okrog naseljujejo predvsem zaradi zelo rodovitne zemlje in se zavedajo svoje majhnosti v primerjavi z močjo narave. Pohecal se je, da bi moral biti zahodni svet hvalezen, saj če ne bi vulkani bruhali tu, bi verjetno v veliko večji meri kje drugje.
Naslednje jutro sva se počasi odpravila v smeri se enega svetovnega čudesa, hindujskega templja Prambanan. Še en dih jemajoč tempelj. Zgrajen le 50 let kasneje kot Borobudur, je bil prav tako priča potresom, izbruhom vulkana.. Bil je popolnoma porušen, vendar so ga uspeli spet sestaviti skupaj (delno). Neverjetna arhitektura z v kamen vklesanimi zgodbami iz življenja hindujskih bogov…
Templji Prambanan (foto: pixabay.com)
Odpravila sva se nazaj v Yogjo (krajše za Yogyakarto). Močna ploha, zalite ulice… najboljši čas za masažo! Tradicionalna javanska masaža – odlično!
Naslednje jutro sva se poslovila od Yogje in ujela avtobus v smeri Jepare, mesta na severni obali Jave, ki je izhodiščna točka za otoke Karimunjawa. Po tri urni vožnji z “ekspres” trajektom smo prispeli v Karimunjawo, edino pravo mestece na glavnem otoku tega otočja v Java sea. Pustila sva se prepričati agentu v marini, da greva preživet najin čas tu raje na manjši privat otok Menjangan, ki naj bi imel beli pesek, možnost snorklanja ob obali, brezplačno uporabo kajaka, koralni greben… na kratko ‘ekskluziva’, za malo več denarja seveda.
Po načrtovanih dveh nočitvah sva bila navdušena in odločena, da namesto, da greva na glavni otok, raje ostaneva dodatni dan tu. Neverjetno turkizno morje, še nedotaknjene korale, Nemo ribice, in vse to samo par deset metrov od obale… prijazno osebje: vsevedni vodic Wawan, plezalsko spreten Faris (najljubše mu je prosto plezanje na kokosove palme in nočni ribolov z doma narejeno harpuno) in racunalnicar Irvan Jen – “marketing in računalništvo” 🙂 so nama popestrili že tako nore dneve.
Težko se poslavljava od otokov in morskega zraka, ampak odhajava novim dogodivščinam naproti, v raziskovanje gora in vulkanov. Sledi Gunung Bromo.
Pozdrave v Slovenijo!
p.s. Na več slik bo potrebno počakati, da najdeva kak cyber-caffe 🙂
Nadaljuj z branjem drugega javljanja!